66 javljanje

Ja. Vsega lepega je enkrat konec in na koncu je bilo malo težko. Prvič v življenju sem v bistvu izkusil kako je biti “profesionalni nogometaš”, če se seveda lahko tako izrazim (nič delati in samo delati stvar, ki jo imaš zelo rad). Po 6 mesecih in 23 dneh se je bilo treba posloviti od ljudi, ki so ti zlezli pod kožo in katere verjetno ne bom nikoli v življenju pozabil. Le kako naj začnem to zaključno misel?
Bom takole : Če bi moral oceniti celotno stvar imenovano “Islandija”, potem bi prišel do zaključka, da je bilo “tam gor” zelo dobro oziroma odlično! Že po prvih dneh sem ugotovil, da se mi bo življenje malo spremenilo, kajti Islandci živijo malo drugačno življenje od nas. Maksimalno hitro, kolikor je bilo v mojih močeh sem se začel privajati na njihove navade. Čim hitreje kot sprejmeš, lažje ti je naprej. Prvi mesec je minil v snežnem in deževnem vremenu. Kot sem že ne vem kolikokrat ponovil je vreme spremenljivo iz minute v minuto. In to je edina večja stvar, ki me je motila. V prvem mesecu po prihodu sem imel treninge tudi večkrat po dvakrat na dan in bilo je zelo naporno. Treningi so trajali tudi po tri ure! Začeli smo igrati tudi tekme predsezone, ki jih Islandci zaradi predvsem vetrovnega vremena igrajo v nogometnih dvoranah, ki jih žal pri nas še ni. V začetku aprila smo odšli na priprave v Antalyo. Kaj naj rečem o tem. Napornih, vendar vrednih sočnih 10 dni Turčije. Po vrnitvi domov so se nadaljevali treningi. V predsezoni sem dosegel en zadetek. Začele so se tudi manjše težave s trenerjem in nato mojo poškodbo gležnja. V sredini meseca maja so na obisk prišle moja sestrca Mira in moja prijateljica Polona. Bilo je nepozabnih 6 dni, ki smo jih tudi pošteno zapili, če se lahko tako izrazim :) V tem času se je začela tudi sezona, ki pa je jaz nisem začel. Počival sem prvi dve tekmi, tako, da je moj debi v prvenstvu bil prestavljen na tretji krog. In sem ga le dočakal. Zgodilo se je to 27. maja na dalnjem severu Islandije v mestecu Olafsfjordur. Nadaljevalo se je v pokalu, kjer smo sicer takoj v prvem krogu izpadli, vendar s potrditvijo mojega dobrega dela in nagrado najbolšega posameznika na igrišču. Po tej tekmi sem bil “prekomandiran” iz veznega igralca v levega bočnega branilca. To sem profesionalno sprejel in garal naprej. Dneve doma sem preživljal skupaj s Senidom in Aljažem (sostanovalcema) in nam je redko kdaj bilo dolgčas. Smeha in zajebancije ni manjkalo niti sekunde. Igral sem konstantno in to mi je bilo zelo pomembno. Šele tukaj se videl, kako more človek naprej gledati sebe in potem vse ostalo. Imam občutek, da sem psihično sedaj veliko močnejši. V juliju sem dobil druge obiske in sicer “Pečnikovo” Katjo in njeno prijateljico Anjo. Bilo je zanimivo :) Žura ni manjkalo. Kmalu zatem je prišla še moja “Mitke” (Ana) s katero sva si vzela nekaj dni za oglede naravnih lepot Islandije (od gejzirov pa naprej...). Bilo je to super 16 dni. V tem času sem verjetno igral tudi svoje najboljše tekme za Vikingur (dosegel sem 2 lepa zadetka). Na prvenstveni lestvici smo se vrteli vedno med 6 in 9 mestom. Tri tekme do konca smo si tudi zagotovili obstanek, ki je bil tudi prioriteta kluba. Nato so tekme igrali igralci, ki so dobivali malo manj priložnosti za igro. S svojo sezono na Islandiji sem sam osebno zelo zadovoljen, kljub temu, da je vedno lahko boljše. Odigral sem 1612 minut v 19 tekmah, si prislužil 6 rumenih kartonov (verjetno največ doslej v eni sezoni), kar je pomenilo, da sem eno tekmo moral počivati zaradi kartonov. Zabil sem 2 zadetka in se 2 vpisal tudi kot asistent. Na koncu je moja ekipa (UMF Vikingur Olafsvik) osvojila 10. mesto na prvenstveni lestvici (5 zmag, 9 neodločenih in 8 porazov) ob 19 danih in 29 prejetih zadetkih. Na klubski lestvici strelcev sem zasedel tretje mesto skupaj še z dvema soigralcema.

Kaj še reči. To je bila zame ena nova, vendar zelo dobra izkušnja. Naučil sem se veliko novih stvari, ki mi bodo mogoče pomagale v življenju. Spoznal sem veliko novih ljudi s katerimi sem in bom ostal v kontaktu. Za novo sezono se nisem še nič dogovoril (klub je namreč po 6 letih zapustil trener), sem pa ostal v kontaktu z vodstvom kluba, tako, da je tudi možnost vrnitve nazaj. Kakorkoli, sedaj je čas, da vidim končno svoje najdražje, prijatelje...in, da se nazaj privadim na moj stari način življenja. Hvala vsem skupaj, kateri ste mi stali ob strani in mi na bilokakšen način pomagali premagovati in krajšati dneve na hladnem severu Evrope. Če bo kdo imel priložnost iti gor, priporočam...čisto drugi svet, se vidimo :)

Lp, Miroslav Pilipović